sreda, 16. november 2011

Otrok

'Zakaj?' sprašuje otrok po vzroku,
'za kaj?' sprašuje odrasel po posledici – nagradi - cilju...

Otrok  se rodi v varno, zaupljivo materino 'žensko' vzdušje tankočutnosti, brezpogojne ljubezni, topline in nežne varnosti,
nato pa se 'prebija skozi življenje' proti trenutku smrti skozi brutalni mačistični svet agresivnih, med seboj neprestano pretepajočih se tekmujočih odraslih (Alfa samcev in Alfa samic?), ki tekmujejo kdo ima večjega...

Ni to usoda vsakega otroka?


Nedolžnemu otroku je vse na svetu novo, še neprepoznavno, očarujoče, zanimivo, živo. Začudujoče lepo in skrivnostno. Obdajajoči 'svet' otrok doživlja kot tekoče, spreminjajoče se čudo. Krava Liska je otroku magična, ne vidi je še tako kot oče: kot dobiček/šnicel. Niti se je ne boji. Zato se z njo in teličkom igra in se z njima 'crklja'.

Toda ekonomistični, materjalistični pogled ODRASLIH - staršev, otroka sili in prepričuje in ukaluplja v brezobziren ekskluzivizem. V brezsrčno osamljenost egoista. V brezdušje koristolovstva. V vzdušje ubijanja vsega živega za denar ali v imenu kakega malika (boga?). V izločenost iz (bolečine in lepote) so-narave in v izdvojenost od (bolečine in notranje lepote) soljudi.

A otrok se poneumljenju v 'odraslost' brani. Noče otrok izgubiti zaupljivosti srca, noče živeti po taktu žvenketanja denarja, kot od njega zahteva 'odrasla' družba. Noče postati shizofren ugajaški kimavec, kot od njega pričakuje avtoritativno/suženjski matrix odraslih. Noče postati zajedalec, rak, ki zažira druge in samega sebe. Zato se krutosti ekonomije in statičnosti statistike vsak otrok, čeprav se tega ne zaveda, nagonsko, podzavestno upira. Kot, nagonsko, nezavedno, beži pred bolečino.

V vsakem otroku je težnja k nežnosti, pozornosti, ljubezni, svobodi in v vsakem 'živi' revolt proti podrejenosti, tiraniji, dvoličnosti. In v vsakem otroku živi radovednost, ki ga vodi raziskovat neznano..., a razum mu govori: »Ne smem čez plot. Moram poklekniti, če hočem ugajati. Moram slediti pot, ki jo določa 'odrasel' svet. Moram zmagati, če nočem biti zguba v očeh staršev. Starši imajo gotovo prav. Učitelji vedo Resnico.«

Pred seboj otrok vidi dve možni poti:
- Negotovo, a ustvarjalno
'boemsko pot' svobodnega, netekmovalnega bivanja – samostojnega opazovanja in radovednega raziskovanja obdajajoče prisotnosti, pot spoznavanja in učenja, katero koristolovski starši 'normalno' zaničujejo, ker v potencial otroka, v njegovo edinstvenost, ustvarjalnost in v njegove talente, nimajo zaupanja.
- In na drugi strani vidi navidez varno uhojeno pot 'vsevedne' znanosti, pot avtoritete, spoštljivega žlobudranja 'utrjenih' resnic, udobnega kimaštva oziroma papagajstva...
pot neusmiljenega grebatorstva, kamor otroke utirjajo pričakovanja staršev.

Otroci so razpeti med vele-pričakovanji staršev (družbe) in samosvojo umetniško potjo, a le-ta in lastni talenti se jim ob vstopanju v 'odgovorno odraslo življenje' vse bolj in bolj izgubljajo v megli 'povprečnosti' in ‘normalnosti’ in 'brezjajčnosti'. Samosvoje iskanje poti, radovednost, raziskovalna žilica, zaupljivost – otroške lastnosti, ki so 'orodja' umetnosti in razvoja, pa zamirajo...

Ujete v primež med znanost in umetnost, med brezsrčnostjo ekonomije in med lepoto ekologije, stisnjene med želodec in srce, med smrt in življenje, jih koristolovska morilska družba lomi…

In otrok največkrat ne vidi in ne najde 'izhoda'.

Da preživi telesno, žrtvuje srce.

Sprejme, da je brat rival, ki ga mora premagati. Sprejme, da je krava Liska šnicelj.  Da je cekin edini vzrok in posledica človekovega bivanja. Da je prosodušnost norost. In ljubezen iluzija. In da avtoritete smejo kaznovati.





Kaj? Kako? Zakaj? Za Kaj? Kdo?

Katero vprašanje je 'najpomembnejše?

------------

Prvo otrokovo vprašanje je: 'KAJ je to?'
Otrok stopa v svet predstav in podatkov.

Drugo otrokovo vprašanje je: 'KAKO to deluje?'
Otrok raziskuje 'logistiko', zaporedje, logiko, pravljice...

Tretje otrokovo vprašanje je 'ZAKAJ to deluje?
'Zakaj' sprašuje po IZVIRU, po VZROKU.

Toda starši se večinoma ne poglabljajo v vzroke oziroma 'semena', saj so bili z vzgojo postali lovci in nenehno osredotočeno iščejo le posledico – denar in slavo.

Zato je za mnoge starše vprašanje 'zakaj' najbolj 'moteče' otrokovo vprašanje. Ni res?

In ker ne vedo za vzroke, za 'počela' svojega početja, sta najpogostejša odgovora: 'Zato, ker Jaz tako pravim!' in 'Za nagrado - denar - čokolado!'

A kako to vpliva na otroka?

S tem, ko starši otroku 'zakaj?' (ki sprašuje po vzroku) razcepijo v 'za kaj?' (ki sprašuje po posledici-nagradi!), mu 'posledico' predstavijo kot 'vzrok bivanja'.  S tem ko 'posledico' predstavijo kot 'počelo',
so ga 'zacoprali' v verovanje: posledica (cilj) čokolada = smisel življenja. In nikoli več se ne bo vprašal po Vzroku, po Izvoru, po Bistvu.
Le zabuljen bo v 'jutri', v 'plen'.
In vstal bo le še na žvenket denarja...???

Ako pa mu na 'zakaj' odgovorijo z 'kdo' in preusmerijo pozornost na avtoriteto? Starši (nevede?) otroku 'skrivijo' logiko v nesamostojnost; in na vse 'zakajčke' v življenju, bo iskal odgovore v 'zaupanja-vrednih' AVTORITETAH. Spraševal bo le še: 'Kdo to pravi??' in 'Kdo je 'pravi'!?
'Kdo je rekel...' mu postane pomembnejše kot 'kaj je povedano...'.

---------------------------

Na žalost otrok staršem pač, vsaj na začetku, brezpogojno zaupa in mnogi prenehajo spraševati 'neumna vprašanja'. Otrok, ki pozabi na 'zakaj'; in posledično ne raziskuje več vzrokov oziroma smisla oziroma skrivnosti življenja sam samostojno, izgubi življensko energijo, otroško radovednost, lasten talent. Postane ga strah. Postane 'ovca'. Postane 'OdraSEL'.

Poglejmo naokoli.
Ne živimo med duhovnimi mrliči?
Ni sosed nesamostojno prestrašeno bitje, vodljiv spoštljivec, verna lutka prevzetnih avtoritet na dvorih, v cervah, bankah in univerzah, ki si domišljajo, da lahko življenju dirigirajo, drugim postavljajo cilje in plotove, 'manjvredno' izkoriščajo in 'heretike' kaznujejo in iztrebljajo?
Smo sami isti?

Ni komentarjev:

Objavite komentar