sreda, 16. november 2011

Stopiti iz zgodovine, pomeni prvi korak k svobodi duha

Genetiki trdijo, da je obnašanje človeka zapisano v genih.

Je res?

Mogoče pri živalih. A pri človeku prav gotovo ne. Vsi 'janičarji' tega sveta to 'znanstveno' teorijo zanikajo. Če vzameš otroka poljedelcu, iz njega lako 'narediš’ lovca. In obratno.

Večina butalosti se torej naučimo skozi vzgojo. Od staršev. In širšega okolja.

------------------

Starši povsod po svetu, pa naj bodo hindujci, budisti, židje, kristjani, muslimani, animisti ali ateisti, naj jim vlada živinorejska, poljedelska, lovska ali nabiralniška logika, vsi trdijo, da imajo radi svoje otroke in jih učijo živeti 'prav'. In vsi po vrsti domišljajo, da imajo oni 'VSE PRAV', seveda, a drugi 'bedaki' ne vedo nič.

Vsaka 'lokalnost' ima očitno svojo 'trdicionalno slepoto' in zato drugačno ‘moralo’. In vsak otrok, pa naj se rodi kamorkoli, se rodi v določeno 'družbeno zmoto' in moralni matriks ki mu govori dobro/slabo. V 'sveto resnico' lokalne AVTORITETE. In te 'svete resnice' različnih 'pastirjev’, mnogokrat v diametralnem nasprotju, povzročajo ideološke vojne. Verske vojne. V katerih so verniki le ‘kanonfuter’ - lutke na vrvici slepih 'svetih avtoritet'.


Vsi starši sveta, z 'najboljšimi' nameni, otroka vzgajajo po 'svoji' logiki. V trenutni družbeni red prilagojeno bitje. V 'moralo' oziroma 'pravo obnašanje' lokalne družbe.
In lovec otroka 'z ljubeznijo' nauči ubijati ter mu krutost prikaže kot vrlino. Živinorejec nauči otroka izkoriščati ovce in paziti na čredo. Poledelec otroka nauči razbirati slaba semena od dobrih in saditi le dobra. In trgovec in banker otroka naučita povsod najti največji dobiček 'zase'.

V verniški Talibaniji otrok postane z vzgojo
Taliban, in starši mu sanjajo mučeniško junaštvo – bombo okoli pasu – čimprejšnja 'nebesa'... Izničiti 'herezijo' v imenu Alaha mu postane življenski cilj.
Drugje otroke učijo ubiti v imenu Jezusa, Jahveja, papeža ali copyrighta, v imenu naroda, izplena ali svete krave ali svete trave.

V brezdušni Ameriki, kateri je ideal le 'čim večji izplen' in je človekoljubje 'hiba', 'mora' otrok, vraščajoč se v predatorsko vzdušje zver/plen, postati agresiven, brezčuten, 'morilski'. Morala zahoda je 'osvojiti svet in podrediti brata imenu zmage'. Zmagovati zaradi zmage same. Zmaga je 'poslanstvo' vseh otrok darvinistično-kartezijanske brezbožne družbe. Prav kot je bila v starem Rimu.

Imajo torej res vsi starši 'prav', ko otroke ukalupljajo 'po svoji podobi' in ‘po svojih sanjah’? Ko vsajajo v njih čaščnje svojih strahov ali želja ali nadutosti ali sovraštva?
Kdo med njimi jih dejansko vzgaja PRAV in kdo je v zmoti?

-------------------

Stopiti iz zgodovine, pomeni prvi korak k svobodi duha

Življenje ni statično, kot 'upajo' verniki. Življenje je nenehno učenje ljubezni/nasilja in odpuščanje slepot preteklosti iz svojega početja.
Kajti tradicije nam posiljujejo sedanjost, matrixi iz preteklosti nam begajo pogled in grenijo bivanje. Vse 'svete resnice' so le blokator učenja, plotovi, na katerih visijo trupla vernikov vseh verskih vojn.

In kljub vsem žrtvam verskih morij, so 'svete resnice' še vedno pogojni refleks, vsajevan v vse vernike, tako vernike teološke kot uporabne znanosti. In ko je 'naša sveta' resnica ali zakon ali zastava ali privilegij ogrožen, kot Pavlovi psi, zarenčimo in skočimo v napad na 'heretika'? Mar ne?

-------------------

Kdor si domišlja, da ve VSE in pozna 'sveto resnico' in nepokorne ‘heretike’ lahko celo kaznuje, je psihiatrični bolnik, ki si domišlja, da je bog. In bi moral biti v umobolnici. Na zaprtem oddelku. S to blasfemično trditvijo le dokazuje, da se je bil ujel na 'sveto besedo' in se prenehal učiti sam. Da je njegov duhovni razvoj na zemlji končan. Da je umrl za časa življenja in kot 'mrtev' nikoli ne vzpodbuja cvetenja. Lahko podpira le neljubezen. Brezčutje. Nasilje. Smrt. Versko vojno.


Borba med 'živimi' in 'mrtvimi'

Filozof ne sprejme vsega, kar mu je kot 'dejanje ljubezni' ponujano. Opazuje in preverja sam, kaj ljubezen, od vsega ponujenega, dejansko ni?

Ko okoli sebe opazuješ trenutno norenje požrešnih darvinističnih egocentrikov in ako prisluhneš oholim grožnjam verskih in političnih ekstremistov, lahko vidiš krvavo zgodovino človeštva spet vstajati od mrtvih, oživljati v našo prihodnost. Reinkarnasijo ‘spomina’. Mrtvega.
Zgodovina se 'reinkarnira' skozi vernike – 'vampirsko vojsko'. Ta zabuljena v idejo o ‘SEBI – bogu’, nenehno fokusira le 'sovražnike' njihove ekskluzivstične ideologije. Kajti vsi vrhovi religij že tisočletja v borbi proti 'hereziji', za obrambo 'svete resnice', za 'svoj blagor'in povzpetje, avtoritativno žrtvujejo 'svoje ovce'– slepe vernike in morijo 'heretike'. In mrtvi morijo mrtve. Ponovno.
 Ali niso avtoritete, ki so bile 'že vedele resnico' v imenu 'svetih resnic' obsodile kot 'heretike' in izničile moge najbolj inteligentne otroke sveta? Križale hipija Jezusa, zastrupile neutišljivega 'blebetača' Sokrata, zažgale dobromislečega in skromnega Jana Husa le zato, ker so s prstom pokazali na napuh uveljavljene 'elite'?
Ko človek enkrat vpogleda in vidi izmaličenost duš (elitističnih pohlepno-prestrašenih  duhovnih in posvetnih) avtoritet, ‘pomembnih’, ekskluzivističnih manipulatorjev so-človekove svobode in energije, ne more več verjeti v 'svetost' lokalnih religij, vlad, univerz in sodišč. Zaupanje v zaplankane lokalne ovne v njem zamre. Preneha biti 'ovca'; in slepega sledenja 'vsevedom' je zanj konec. Tedaj je bil stopil na pot samosvojosti; in je veliko bližje ljubezni in celostni resnici kot vse avtoritete sveta, ki se šopirijo s citati, katerih ne razumejo in ki s poveličevanjem svoje predstave o bogu poveličujejo le Sebe, častijo lokalnost in zahtevajo ©®, medtem ko odklanjajo celostnost stvarstva, preklinjajo življenje in humanizem ter iščejo 'nebesa', a le za 'sebe'.

In ko se opazujočemu zagnusi žrtvovanje otrok in vernikov na oltarju zmot 'svete' tradicije ali pohlepa, ko se želodec upre požrtnemu ropanju planeta in ti gre na bruhanje ob manipulaciji z verskimi in nacionalnimi in klubskimi in družinskimi čustvi, se vse te ekskluzivistične norosti (tam zunaj) sam enostavno 'ne greš več'. Ne moreš več podpirati vojne imenu butalosti verskih ali posvetnih voditelev ali v menu dobička. Ne moreš več 'delati proti sebi'. Proti svojim spoznanjem. Proti svoji 'širini'. Proti človečnosti.

Ko sam prenehaš biti 'pripadnik' lokalnih norosti, navijač za 'naše' in nisi več 'pogojni refleks' introvertiranih ideologij, ko ti zastave in ceremonije ne pridejo več 'do živega', tedaj si zrel, da izstopiš iz 'zgodovine človeštva'. In ko nisi več 'znotraj zgodovine' in ti mrtva preteklost nič več ne dirigira odzivov na dogajanje, dobiš nepristranski pogled, 'tretje oko', s katerim svet in sebe vidiš 'od daleč', nepripadno, neosebno, v realnem času, homogeno in celostno. Tam slovenska zgodovina ni bolj pomembna kot talibanska. Življenje Libanonca je enakovredno izraelskemu. Lokalnosti in ekskluzivizma ni več. In si veliko bliže Resnici in veliko širši v filozofskem pristopu do okolja kot vse med seboj skregane lokalne avtoritete - specialiti za delček. A tudi bliže 'razgledanosti' Bude, Sokrata, Jezusa. Celostnemu doživljanju okolja. Razsvetljenju.

In ko sočutiš bolečino ubijanih, trpljenje posiljevanih in nemoč prestrašenih in se ozaveš 'dejstva', da sam tega nočeš početi, si stopil na pot 'upora' proti predatorskemu izkoriščevalskemu in posiljevalskemu potrošniškemu pastirkemu matriksu. Tedaj prenehaš podpirati nekrofilijo - ubijanje, ropanje, laganje in podrejanje 'iz ljubezni'. Ne reklame ne panike zate ne prihajajo več iz 'resničnega sveta'. Ne sodeluješ več v panični uničevalni potrošniški mrzlici in hedonistični požrtiji – v ropanju soseda in planeta, ki zajema svetovno množico v imenu boga in/ali izplena. A 'za nagrado' si pridobil svobodo in z njo energijo reči »Ne« in "Dovolj!", in si spremenil svojo usodo in s tem usodo sveta.

Pričneš živeti brez iluzij o 'lepi prihodnosti', nepogojeno v čudovitem (trenutno-večnem) raju interaktivnosti, kjer je vse med seboj povezano s povratno zvezo in kjer je vsako egoistično zadrževanje energije vzrok bolezni in njenega simptoma - bolečine.

Dejansko si sicer še vedno obdan z prevzetnimi slepimi 'vsevedi' in 'krvosesi', ki ti nenehno hočejo piti kri in ti prodajajo svoj 'prav' (in zahtevajo plačilo za 'skrivnost' oziroma ©!). Obdan si še vedno s kupi tehnoloških odpadkov potrošniške mrzlice, z umirajočimi rekami, vse bolj redkimi divjimi cvetlicami in poginjajočimi labodi, obdan s potrošniško norostjo sosedov in japiji, ki hočejo na tvoj račun obogateti čez noč. A nisi več razdvojen in zmeden. Vsaj veš, kaj dejansko nočeš. Kaj ljubezen ni. Kaj ne podpiraš. In ostane ti na izbiro le še 'kar ostane'. Iskanje neresnice v trenutni zmedi. Učenje oziroma odpuščanja zablod. Sebi in drugim.

In zadnje spoznanje - nesmisel iskanja Resnice nasploh, ne le pri avtoritetah, 'ki obvladajo'. Kajti po Resnico ti ni treba hoditi nikamor. Ni je potrebno iskati. Sredi Resnice živimo, kjerkoli pač smo. Treba je le odpreti svoje srce in oči ter prisluhniti Celoti - človeku, živalim, rastlinam, vremenu, bolečini in smrti. In ko opravičila za krutost obmolknejo... resnica spregovori sama...



Ni komentarjev:

Objavite komentar